v košarici ni izdelkov


Mojca Sekulič Fo se je rodila v Ljubljani. Na fakulteti za arhitekturo je diplomirala iz smeri oblikovanje, izpopolnjevala se je na različnih tečajih s področja umetnosti, na Filozofski fakulteti je opravila pedagoško andragoške izpite.
Ukvarjala se je arhitekturo, arhitekturno vizualizacijo in oblikovanjem pohištva, zadnja leta pa se je posvetila predvsem slikarstvu in ilustraciji ter grafičnemu oblikovanju.
Leta 2008 je od tovarne Lenzing iz Avstrije dobila povabilo k poslovnemu sodelovanju. Zanjo je po zgodbi avstrijskega pisatelja Folkeja Tegtthoffa ilustrirala knjigo The Botanic Book, A Fairytale of Nature, predstavitev s spektaklom za poslovne partnerje se je odvila v Botaničnem vrtu v Parizu.

   * Mojca Sekulič

Leta 2009 je prejela Veliko odkupno nagrado Hotelov Piran na IX. slikarskem ExTemporu.
Njeno delovanje obsega ilustriranje za različne naročniške profile. Lahko se od otroške ilustracije obrne k poslovni, nato zopet k tehični ilustraciji, obvlada različne medije in jih med seboj spretno prepleta.
Prepoznavna je po svojih pravljičnih slikah na trdnih podlagah, kakor sta les ali mediapan. V akrilni tehniki združuje pravljice v risani obliki s pravljicami, ki jih ob slikah sama napiše. Največkrat dopušča samosvoje predstave, včasih pa je ravno to, kar želi povedati kot slikarka, potrjeno z njenim lastnim besedilom. Tako postane pravljica res pravljica tudi v pisani besedi.
Najbolj odmevne razstave so bile poleg spektakla v okviru tovarne Lenzing v Parizu Jutranja večernica, pregledna razstava na Škofijski gimnaziji v Ljubljani, razstava Prepletanja z Natašo Grandovec v galeriji Primoža Premzla ter povabilo k projektu Dear Japan project na Japonskem. Sodelovala je na več kakor 30 skupinskih in samostojnih razstavah v Sloveniji in v tujini.

Beli konji in konjuče ter zgodbe za božanske dni

 * Mojca Sekulič

Ideja za slikanje belih konjev in konjuč je prišla kar sama od sebe, pravzaprav zaradi nekega naročila za sliko, v katero sem morala vključiti samoroga. Razmišljala sem o barvah samorogov, o tem, kakšni sploh so, kje so živeli, v pravljicah pač, in podobno. In se mi je pod roke zopet kar sama vrinila knjiga z domače police - prav o samorogih. In zgodba je bila zares krasna, navdala me je z divjim dihom narave in topotanjem močnih samorogovih kopit se nisem več mogla upreti.
Ker pa je čas nekako odšel presneto hitro, nisem uspela pripraviti noro velike razstave, pač pa le nekaj izbranih zgodbic o konjih in konjučah. Konjuče so bolj punčasti konji ali bolj navihani konji, bolj otroški konji, za otroke in zaspančke zvečer. In pa nekaj nakita z belimi konji bom prinesla s seboj.
Zgodbe za božanske dni so pa naslikane na ostalih mojih slikah, ker gre vedno za pravljice, te pa so, navadno, nekako božanske, vsaj pri meni. Peljejo v večna lovišča, kjer je prijetno in silno lepo bivati. Ob vodah, pod zvezdami, dobro je plavati in jahati konje, se pogovarjati z rastlinami in prijazno sobivati s prijatelji ali znanci.

 * Mojca Sekulič